Smejte se, da boste pametnejši

Ampak njegovih študentov to ne premoti. Na Youtubu so si ogledali videe, ki pričajo o njegovem ne tako zelo skrivnem drugem življenju. V nekem videu Amir drži mikrofon in stoji na odru dvorane kalifornijskega gledališča Glendale; oblečen je v progasto 
športno majico, sprane kavbojke, ponošene škornje – in smešen, kosmat bel plašč. Posnetek je nastal na drugi večer festivala komedije in smeha v Glendalu in Amir se na vsa usta smehlja občinstvu skozi gosto brado; podoben je ponorelemu medvedjemu liku iz Muppet Showa.

“Kot najbrž lahko slišite po mojem naglasu, sem nevroznanstvenik,” pravi Amir, ki je odraščal v Izraelu. “V moji službi profesorjem naročijo, naj se oblačijo ‘sproščeno poslovno’. Zelo sem se potrudil, da sem zadostil temu predpisu. Moja nocojšnja oprava je največ, kar zmorem. Moja garderoba namreč niha od zelo sproščene do neprimerne.” 

Amir občinstvu – včasih pa tudi študentom – rad pove, da so njegove sanje, da bi postal “poklicni komik in ljubiteljski nevrokirurg”. (“Na ta način bi za hobi brskal po možganih!”) 

Pravzaprav mu je že uspelo združiti ti dve na videz nepovezani področji zanimanja. Amir je eden od vodilnih raziskovalcev, ki si prizadevajo ugotoviti, kako možgani ustvarjajo in razumejo humor. Ta specializacija se morda zdi nepomembna v primerjavi z 
drugimi kognitivnimi področji. Ampak filozofi se že stoletja ukvarjajo z vprašanjem, zakaj se nam kaj zdi smešno.

To je še posebno razburljiv čas za Amirja in njegove sodelavce, ki raziskujejo humor. Nove tehnologije skeniranja, kot je funkcijsko magnetnoresonačno slikanje (fMRI), so nam šele v zadnjih letih omogočile, da vidimo, kaj se dogaja v možganih, ko obdelujejo informacije: kateri del počne kaj in kakšne koristi bi lahko prineslo urjenje posameznih območij. Izkazalo se je, da nas šale, ki smo jih dolgo imeli za banalno razvedrilo, naredijo pametnejše in bolj zdrave. Obstaja celo dokaz, da je občutek za humor pomagal človeški vrsti, da je preživela.

Če hočemo razumeti, zakaj je humor “superživilo” za možgane, moramo najprej vedeti, kaj hočejo naši možgani. Morda mislite, 
da bi možgani najraje videli, da bi strmeli v prazno steno, kar ne zahteva veliko energije. Ampak možgani potrebujejo telovadbo. In kaj jih najbolj razgiba? Informacije. Ko so raziskovalci ljudem kazali slike, medtem ko so s fMRI spremljali dogajanje v njihovih 
možganih, so nevrone najbolj spodbudile kompleksne podobe, denimo umetniške slike, panoramske fotografije ali fotografije črede živali.

Aktivirani nevroni – živčne celice, ki med drugim pošiljajo in prejemajo čutilne informacije – na fMRI-slikah “zažarijo” v svetlih, skoraj psihedeličnih barvah. Pravzaprav je dogajanje v možganih podobno učinku droge. Možgani so polni opioidnih receptorjev – 
ja, opioidnih, prav ste prebrali. Ti receptorji, ki so sestavljeni iz specializiranih beljakovin, štrlijo iz nevronov kot miniaturne radijske antene in lovijo mimoidoče signale. Ko se v receptor zaleti molekula prave vrste – morda eden naravnih opioidov v telesu, kot je endorfin, ali sintetična droga, ki posnema njegovo zgradbo, kot sta heroin ali morfij – sproži možgansko aktivnost, ki preplavi nevrone z nevrotransmitorji dobrega počutja in drugimi kemičnimi snovmi. Več nevronov se aktivira (in bolj ko so aktivni), več zadovoljstva občutimo. V bistvu se z učenjem in reševanjem problemov na neki način “omamljamo”.

Amir in njegov mentor, Irving Biederman, profesor nevroznanosti in psihologije na Univerzi Južne Kalifornije, je domneval, da humor možgane hrani na podoben način kot kompleksne informacije. Ljudje, ki preučujejo humor, se v glavnem strinjajo, da večina šal temelji na neskladju – nespodobni, absurdni ali presenetljivi kombinaciji dveh različnih idej (190 centimetrov 
visok nevroznanstvenik ... v puhastem plašču in blatnih škornjih). To slišimo ali vidimo in se zmedemo. To je zaplet. 
Razplet je poanta. (Tako si pač on predstavlja sproščeno poslovno opravo!)

Uživanje v humorju se torej ne razlikuje prav dosti od reševanja ugank; prinese nam podobno zadovoljstvo. Namesto trenutka “aha”, nastopi trenutek “ha ha”. Biederman in Amir sta postavila teorijo, da smešne poante – ker humor od možganov zahteva, da obdelajo različne vrste informacij (na primer “Ali ni na jugu Kalifornije prevroče za toliko slojev oblačil?” in potem “Kaj je poslovna obleka?”) – aktivirajo različne dele možganov. To še bolj vznemiri nevrone in pripelje do sproščanja več nevrotransmitorjev in 
aktivacije središč za nagrajevanje v možganih. 

Da bi Amir in Biederman preverila svojo hipotezo, sta 15 študentom naročila, naj si ogledajo 200 preprostih risb, medtem ko sta s fMRI spremljala dogajanje v njihovih možganih. Vsaka risba je imela dve pripisa: “dobesedni” opis in “preneseni” opis. Dobesedni 
opis risbe s tremi T-ji v vrsti se je glasil “križišča v obliki črke T”. Preneseni opis bi bil lahko “ventili trobente”, ker trije T-ji spominjajo na tipke ventila na trobenti. 

Nekaj prenesenih opisov je bilo namenoma duhovitih. Na risbi dveh vodoravnih ovalov v večjem, pokončnem ovalu se je dobesedni opis glasil “dve manjši ležeči elipsi v večji, pokončni elipsi”. Preneseni opis je bil: “Bližnji posnetek prašiča, ki si ogleduje naslove knjig v knjižnici.” (Poskušajte si predstavljati ali pa si oglejte risbo na naslednji strani.) Udeležence so prosili, 
naj vsak opis ocenijo z eno od treh oznak: “ni smešno”, “majčkeno smešno” ali “smešno”. 

Ob prenesenih opisih je zažarelo več območij možganov kot ob dobesednih – kar se ujema s kognitivno teorijo, da sta vpogled in razumevanje sama po sebi prijetna. Ampak slike so razkrile, da so duhoviti opisi aktivirali največ območij možganov. Višja ko je bila ocena smešnosti, več nevronov se je aktiviralo. Ta dodatni izbruh možganske aktivnosti v trenutku, ko “dojamemo” šalo, 
spremeni “aha” v “haha”, sta sklenila Amir in Biederman. Opioidni receptorji, ki sta jih preučevala, so v območjih za obdelavo kompleksnih informacij senčnih režnjev, ki v grobem potekata od ušes do oči, kjer hranimo spomine, asociacije in povezave, s pomočjo katerih osmišljamo svet. Senčni režnji so povezani z nevroni v bazalnih ganglijih, možganskem središču za nagrajevanje. 

“Te sisteme zaznavanja imamo za razmeroma vsakdanje strukture, katerih namen je, da nas oskrbijo z informacijami,” 
pravi Biederman. “Toda pridobivanje novih informacij je dejansko prijetno.”

A raziskovalci se niso zadovoljili s to ugotovitvijo. V nadaljevanju študije je Amir prosil sodelujoče, naj napišejo besedila za več risb, on pa je medtem spremljal dogajanje v njihovih možganih. Kadar so se domislili posrečene šale, so zažarela ista območja kot pri ljudeh, ki so dojeli šalo. In tako kot pri prvi študiji so duhovitejše šale aktivirale več nevronov. Toda dogajanje je bilo 
časovno razpotegnjeno in zato močnejše. Ko “dojamemo” šalo, pride do izbruha nevronske aktivnosti. Ko skušamo 
sestaviti šalo, se aktivnost v istih predelih možganov počasi krepi, medtem ko brskamo po možganih iščoč nepodobne elemente, ki bi jih lahko povezali. Če je torej branje ali gledanje smešnic dobra telovadba za možgane, je pisanje šal akrobatski rokenrol za možgane.

Humor pa pomaga kogniciji tudi na druge načine. Smeh blaži stres in naši možgani delujejo bolje, kadar jih ne upočasnjujejo skrbi. 

Leta 2014 so raziskovalci v Kaliforniji dokazali, da so se starejši, ki so gledali smešne videe, hitreje naučili novih informacij 
in jih dlje pomnili, najverjetneje zato, ker so imeli zaradi smeha nižjo raven kortizola, stresnega hormona, ki zavira priklic. Dobra šala lahko deluje kot ventil za sproščanje za celo telo. “Humor nam pomaga preokviriti stresne dejavnike, izzive ali težave, ki se 
nam zdijo nepremostljivi,” pravi Tom Ford, socialni psiholog z univerze Western Carolina in soavtor knjige The Psychology of Humor (Psihologija humorja). “Če človek v smehu stopi korak stran od stresnega dejavnika ali izziva, se mu na lepem ne zdi več tako velik. Zdi se bolj obvladljiv.” 

Raziskovalci v Hongkongu so na primer dokazali, da so varovanci domov za ostarele s kroničnimi bolečinami, ki so vsak teden uživali v šalah, smešnih knjigah in videih ter norčavem petju in plesu, poročali o manj bolečin in da so se počutili manj osamljene. Druge študije so smeh povezale z izboljšanjem krvnega obtoka, imunskega odziva, nižjo ravnijo krvnega sladkorja in 
boljšim spancem. 

Verjetno pa obstaja še močnejši razlog, da je občutek za humor vpisan v človeški genom. Zaradi humorja nismo samo 
pametnejši in bolj zdravi, ampak tudi privlačnejši za nasprotni spol.

“Opravljena je bila obsežna študija,” pove Biederman, “in to v kar 38 različnih kulturnih okoljih. V prav vseh si tako moški kot ženske želijo, da bi bil njihov partner pameten. Ampak po čem sklepamo, da je nekdo inteligenten?” Vsaj na zahodu je to pogosto občutek za humor.

Ker moramo tako za kovanje šal kot za to, da se jim smejimo, tvoriti povezave med več drobci informacij, občutek za humor dokazuje, da smo sposobni o stvareh razmišljati na izviren in inovativen način. Vzemimo za primer Amirjevo in Biedermanovo 
priljubljeno risano šalo: miš stoji pred svojo luknjo in s pištolo meri v mačko, ki je upodobljena z dvignjenimi tačkami, v navidezni vdaji. “Šest krogel. Sedem življenj. Kar sama izračunaj,” reče mačka. 

Da bi se vam ta šala zdela smešna, morate vedeti, da so miši po navadi žrtve mačk, da ima veliko revolverjev šest krogel in da imajo mačke sedem življenj, ker vedno pristanejo na nogah. Poleg tega moraš znati odšteti šest od sedem, da razumeš, da je mačka v prednosti.

Študija študentov Univerze New Mexico je ugotovila, da so se tisti z najvišjim inteligenčnim količnikom najbolje odrezali tudi na testih humorja – poleg tega so po lastnih trditvah več seksali kot manj inteligentni ljudje z manj smisla za humor. To je potrdilo široko sicer že raziskane teorije, da je humor ena od lastnosti, ki si jo ljudje želijo pri partnerju. Smeh potencialne partnerje spravlja v dobro voljo. In ker smeh poskrbi, da se razmnožujejo najpametnejši, najsposobnejši in najbolj ustvarjalni ljudje, je tudi jamstvo preživetja človeške vrste.

“Humor vpliva na različne načine,” pravi Amir. “Ljudi prisili, da razmislijo o različnih vidikih. Ljudi tudi zbližuje; če se smejijo, se na neki ravni strinjajo. Blaži bolečino, ki spremlja življenjske težave, je vadba za možgane – in vas osrečuje.” 

Če nas zdrav smisel za humor naredi pametnejše, spolno privlačnejše in srečnejše, potem si morda res lahko vsak 
dan vzamemo čas za šalo ali dve. 

Članek je bil objavljen v reviji Reader's Digest

Reader's Digest je najbolj brana revija v Evropi in se ponaša s 100-letno tradicijo. Svoje bralce vsak mesec razveseli z raznolikimi članki z vsega sveta in navdihujočimi zgodbami, ki predstavljajo pozitivno plat življenja. Več o reviji >